New Georgia, Ghizo in Kolombangara
Po dnevih divjine sva z Zlato odjadrala do otoka New Georgia, kjer sva si privoščila nekaj udobja civilizacije in dopolnila zaloge hrane in vode na barki.
Za prvi postanek na otoku sem si izbral naselje Munda, kjer je tudi otoško letališče. Preglavice na poti so nama spet povzročali številni koralni grebeni, ki obkrožajo otok, a niso vrisani na navtičnih kartah oziroma so narisani na napačnih mestih. Tudi satelitski posnetki tega dela otoka so zelo slabi, ali so prekriti z oblački ali pa je morje na posnetkih zaslepljeno s soncem. Pomagala sva si lahko le s počasno plovbo med grebeni in s skrbnim opazovanjem barv morja pred premcem barke.
Zlatini živci so bili spet na preizkušnji še posebej, ko se je pooblačilo in je začelo deževati. Takrat se v morju svetlih barv grebenov ni več videlo že na daleč, temveč so se prikazali šele tik pred barko in sva potem morala na hitro ustaviti barko in se vračati iz slepe ulice. Dve uri sva potrebovala za zadnje tri milje poti in do Munde nama je uspelo pripluti ne da bi nasedla. Za nagrado sva si v gostilni ob obali privoščila večerjo, naslednji dan pa še sprehod po vasi in okolici ter obisk trgovin in tržnice.
Za privez za Skokico preko poletja sem se dogovoril v marini v pristaniškim mestecu v Noro, ki leži na severozahodni strani otoka. Pot med Mundo in Norom naju je spet vodila med številnimi koralnimi grebeni, otoki, otočki in čermi ter na koncu še po nekaj milj dolgem ozkem prelivu med otoki. Ta del poti me je zelo spominjal na plovbo po rekah in rokavih Amazonije pred nekaj leti.
Pred Norom se je kanal razširil v zaliv in na desni sva videla marino in kakšnih deset tam privezanih bark. Edina še prosta boja je čakala na Skokico. To ni marina, kakršne poznamo na Jadranu, temveč je v zalivu zasidranih nekaj boj, na katere se priveže barko. Na obali je pipa z vodo in sanitarije, zagotovljeno imajo tudi 24 urno varovanje. Obalni del marine je še v izgradnji in ko bo končan, bo imela marina nekaj deset privezov tudi ob obali. Lastnik je Avstralec, marino pa upravlja nemška jadralka Hilde, ki je s svojo jadrnico v Noru obtičala med korono in se tukaj dovolj dobro počuti, da svoje jadralske poti okoli sveta po epidemiji in odprtju meja še ni nadaljevala. S Hilde sva bila v zadnjih mesecih večkrat v stiku preko mailov, zdaj pa smo se spoznali še v živo.
Noro je pristaniško mestece v katerem je tudi dokaj velika tovarna ribjih konzerv »Soltuna«, ki daje zaposlitev veliko domačinom. Hiše v mestu so zato bolje grajene in bolj razkošne, kot smo jih do zdaj, z izjemo Honiare, videvali po Salomonovih otokih. V Noru sem imel opravek tudi na carini, saj mi carinik ob našem prihodu na Salomonove otoke pred nekaj tedni ni izdal carinskega potrdila in sem le tega dobil šele tukaj.
Deževno-sončni so bili zadnji dnevi in napoved je kazala, da se bo spremenljivo vreme nadaljevalo še nekaj dni. Jutra so lepa, sončna, popoldnevi in večeri oblačni in plohasti. Iz Nora sva odjadrala še nekaj deset milj naprej proti zahodu do Giza, ki je glavno mesto province Zahodne province Salomonovih otokov. Otok Ghizo je podobno kot mnogi drugi tukajšnji otoki obdan z laguno, koralnimi grebeni in otočki na zunanjem koralnem grebenu. V Gizu je veliko kitajskih trgovin in trgovinic, po luknjastih cestah pa je v mestu gost promet z avtomobili, čeprav je otok majhen in cest tukaj ni veliko. V zapisov jadralcev sem prebral, da sidrišče v mestu ni varno, a ne zaradi vremena temveč zaradi tolovajev, zato sva preko noči sidrala v sosednjem zalivu, čoln pa sem dvignil na palubo in pospravil motorček.
Na poti z Ghiza nazaj proti Noru sva se z Zlato ustavila na otoku Kolombangara, ki je s 1770 metri najvišji otok v Salomonovem otočju. Ime otoka v jeziku staroselcev pomeni božanstvo voda, saj ima otok zaradi višine gora veliko padavin in po pobočjih se k morju zato stekajo številne reke in potoki. Kolombangara je poraščena z gostim gozdom in gozdarstvo daje domačinom kruh.
Iz mirnega zaliva Ringgi sva se sprehodila skozi gozd po rahlo vzpenjajočih poteh na nižjem delu otoka. Gozd na tem delu otoka so gozdarji precej spremenili in so zdaj tu obsežni nasadi predvsem hitro rastočega mavričnega evkaliptusa, ki zraste v višino preko 60 metrov. Višje po hribih na otoku je prvobitni tropski deževni gozd, a po planinskih poteh Kolombangare se bomo raje sprehajali čez nekaj dni, ko bo vreme bolj suho.
